Prednosti aktivnega priklica

Nekaj časa nazaj sva poslušala oddajo, kjer sta se pogovarjala Andrew Huberman in Cal Newport. Pogovarjala sta se tudi o učenju, zlasti o aktivnem priklicu. 

Huberman je znanstvenik in profesor na medicinski fakulteti univerze Stanford.

Newport je znanstvenik, profesor na univerzi Georgetown in pisatelj. Napisal je tudi nekaj knjig na temo učenja.

Na temo aktivnega priklica sva že pogosto pisala in je bilo lepo slišati še nekaj izkušenj ljudi, ki so imeli odlične rezultate s tem načinom učenja. Ena izmed knjig Newporta je skoraj v celoti posvečena tej temi.

Pripravila sva prepis pogovora, ki sva ga ponekod malo skrajšala, a sva ga poskušala čim manj spreminjati. Originalen pogovor o aktivnem priklicu lahko najdete na tej povezavi - Youtube.

Upava, da se vam bo zdel koristen.

HUBERMAN: Če se želim kaj naučiti iz prebranega članka ali poglavja v knjigi - včasih sem označeval stvari z markerji in imel zelo izdelan sistem zvezdic, klicajev in podčrtavanj, ki so meni veliko pomenili -, toda pred nekaj leti sem poučeval predmet na oddelku za biologijo na Stanfordu in iz nekega razloga smo študentom dali prebrati študijo o ohranjanju informacij.

In iz te študije sem se naučil, da je ena najboljših stvari, ki jih lahko naredimo, to, da preberemo informacije, nato pa si vzamemo nekaj časa stran od tega gradiva in si poskušamo zapomniti določene elemente, in vidimo, koliko si jih zapomnimo. Nato se vrnemo h gradivu in si ogledamo, kako nam je šlo.

In bil sem naravnost osupel, koliko več informacij se lahko naučim, če stvari ne podčrtujem in označujem z markerji, ampak se odmaknem in razmislim, potem pa se znanje kristalizira.

Ko to govorim, se zavedam, da bi to seveda moralo delovati, to je način, kako se možgani učijo. Vendar nam nihče ne pove, da naj se učimo na takšen način.

NEWPORT: Smejim se, ker sem pri 22 letih napisal knjigo z naslovom Kako postati odličnjak (How to become a straight A student).

Ideja knjige je bila, da se bom pogovoril z dejanskimi študenti, ki imajo odlične ocene, ki se ne zdijo popolnoma izčrpani, ki niso izgoreli, in z njimi naredil intervju. "Kako ste se učili za zadnji test, za katerega ste se učili? Kako ste si delali zapiske za test?" Prosil sem jih, naj predstavijo svoje metode.

Osnovna ideja te knjige je bil aktivni priklic. Ponavljanje informacij od začetka, kot da bi poučevali razred, ne da bi pogledali v svoje zapiske. To je edini način učenja.

Pri tem je šlo za kompromis. Ne vzame veliko časa, vendar je neverjetno psihično naporno. Zato se ga učenci pogosto izogibajo. težko je sedeti in poskušati ponoviti ter izvleči "okej, kaj sem tukaj prebral? kako je to delovalo?". To je psihično zelo naporno. Vendar je zelo časovno učinkovito.

Če ste pripravljeni v bistvu prenašati to bolečino, se zelo hitro naučite. In ne samo, da se hitro naučite, tudi ne pozabite. Skoraj tako, kot da imaš pri takšnem načinu učenja psevdofotografski spomin.

Ko se usedeš k testu, repliciraš cele vrstice iz tistega, kar si se učil. Zamisli se ti izoblikujejo v celoti, saj je to tako fantastičen način za učenje.

Ena od stvari, ki sem jih naredil, ko sem se začel resno ukvarjati s študijem, je bila: "Sistematično bom eksperimentiral, kako se učiti za test." In aktivni priklic je bil tisto, kar je vse spremenilo. In tako sem se iz precej dobrega študenta prelevil v 4,0 (najboljše možno povprečje v njihovem sistemu) vsako četrtletje. V drugem letniku, tretjem letniku, četrtem letniku. Od drugega do zadnjega letnika sem dobil samo eno A-. Bilo je kot čudežna preobrazba, to je bil aktivni priklic.

Preoblikoval sem vse svoje učenje, tako da sem si pri predmetu humanistike v celoti uredil način zapisovanja, ki je temeljil na aktivnem priklicu. Pri matematiki je bil moj glavni pripomoček za učenje kup praznega papirja. "Dobro, naredi ta dokaz", vzel sem bel list papirja in ga naredil od začetka. Če sem lahko, potem sem znal. Če ne, dobro, vrnil se bom in poskusil pozneje.

Veš, študijsko mi je šlo tako dobro, da sem na koncu napisal knjigo, ki je v bistvu širila to sporočilo drugim ljudem. Zato sem velik zagovornik aktivnega priklica. Res je težko, vendar je to način, kako se naučiti novih stvari.

HUBERMAN: In kot si poudaril, je zelo časovno učinkovit.

NEWPORT: Oh, ja. Mislim, da je bila to zame težava, socialna težava. Med izpitnim obdobjem sem se moral pretvarjati, da grem v knjižnico študirat, ker sem že končal z učenjem.

Aktivni priklic je brutalen, vendar je neverjetno učinkovit.

Ko sem se usedel za mizo, sem ponavljal svoje kartice in sem jih označil: "dobro, s tem sem imel težave", to bi dal na en kupček. "Uspelo mi je" bi dal na drug kupček. Potem sem se vrnil na kupček, kjer so kartice, ki so mi delale težave in začel delati na njem. Nato sem spet kartice, ki so mi delale težave, zlagal na kupček in ti kupčki so se eksponentno zmanjševali.

Tako lahko v nekaj urah zelo hitro obvladam snov in kaj naj potem naredim? Nisem delal cele noči, saj to ne bi imelo nobenega smisla.

Aktivni priklic je način, kako se pripraviš. Trajalo bo štiri ure in bo težko. Naredite to zjutraj, ko imate energijo, in potem boste končali.

HUBERMAN: Všeč mi je. Jaz sem se v bistvu naučil vse nevroanatomije tako, da sem pod mikroskopom gledal vzorce tkiva, potem pa sem si poskušal zapomniti, kot da bi fotografiral z očmi - nimam fotografskega spomina- potem pa sem zvečer prišel domov, pregledal učbenik nevroanatomije, legel in poskušal v mislih preleteti različna vezja, in če sem prišel do strukture v možganih, ki je nisem znal prepoznati, sem šel preverit svoje zapiske in se vrnil nazaj. Tako sem se v bistvu naučil nevroanatomijo in imam na voljo miselni zemljevid, po katerem se gibljem, oziroma letim, in to je isti proces.

V temu pogovoru omenita več načinov testiranja. Lahko se pretvarjamo, da nekomu predavamo. Napišemo vse svoje znanje na list praznega papirja. Lahko naredimo kartice, ki jih potem ponavljamo. Lahko znanje celo povežemo v celoto, tako kot Hubermanov namišljen zemljevid (če si ne predstavljate dobro, kaj misli s tem, si predstavljate, da se peljete iz Ljubljane v Maribor in se vmes poskušate spomniti imena vsakega mostu, reke, kraja in lokacije semaforjev, ovinkov,...)

Testiranje ima lahko več oblik. Ključno pa je, da znanje na nek način prikličemo iz spomina. Mora priti iz naše glave.