Ne rabiš se naučiti vsega
Zaradi Paretovega načela sva na učenju porabila manj časa, predela manj snovi in dobila boljše ocene. O njem sva že pisala, a na kratko lahko bistvo povzameva tako - 80% učinka izvira iz 20% vzrokov. Pri učenju to pomeni, da 20% znanja predstavlja 80% ocene. Seveda številke 80% in 20% niso vedno čisto točne. Včasih je razmerje še večje, redkeje pa manjše. Naša naloga je, da prepoznamo tiste vzroke, ki prinesejo večino rezultatov. Sama sva ta princip upoštevala vsakič, ko sva se lotila učenja. Uporabila sva ga na začetku predmeta, ko sva prvič naletela na snov in naredila pregled in tudi med samim učenjem. Vedno sva bila pozorna na to, kaj je bistveno in kaj ni.
Nekega dne, potem ko sva že dve leti uporabljala ta princip v najinem življenju pa sva se odločila prebrati tudi knjigo The 80/20 Principle: The Secret to Achieving More with Less, ki jo je napisal Richard Koch. Presenetil naju je odlomek, kjer avtor na kratko opiše svoj pristop k učenju na Oxfordski univerzi. Tu sva ga prevedla, na dnu članka pa je tudi originalno besedilo.
Ko sem bil še svež študent na Oxfordu, mi je moj tutor rekel, naj nikoli ne hodim na predavanja. "Knjige se lahko bere veliko hitreje," je pojasnil. "Ampak knjige nikoli ne beri od začetka do konca, razen če gre za užitek. Ko delaš, moraš hitreje ugotoviti, kaj knjiga sporoča, kot če bi jo prebiral do konca. Preberi zaključek, nato uvod, nato še enkrat zaključek, nato se lahko na hitro dotakneš zanimivih delov." Kar je v resnici govoril, je bilo, da se lahko 80 odstotkov vrednosti knjige najde v 20 odstotkih ali manj njenih strani in to v 20 odstotkih časa, ki ga večina ljudi porabi za branje od začetka do konca. Ta metoda mi je bila všeč in sem jo razširil. Na Oxfordu ni sistema stalnega ocenjevanja, in dosežena ocena je odvisna izključno od zaključnega izpita, ki se opravi na koncu predmeta. Odkril sem, s tem ko sem analiziral pretekla izpitna vprašanja, da se lahko na vsaj 80 odstotkov (včasih celo 100 odstotkov) izpita odgovori s poznavanjem 20 odstotkov ali manj snovi, ki naj bi jo izpit pokrival. Izpraševalci bi zato lahko bili bolj navdušeni nad študentom, ki pozna ogromno o relativno malo stvareh, kot pa nad tistim, ki pozna nekaj o veliko stvareh. Ta vpogled mi je omogočil zelo učinkovito študiranje. Na nek način sem brez trdega dela končal s pohvalno najvišjo oceno na diplomi. Nekaj časa sem mislil, da to dokazuje, da so vodilni na Oxfordu naivni. Zdaj raje mislim, morda naivno, da so nas učili, kako svet deluje.
Včasih sva imela občutek, da nekako goljufava sistem. Nisva se naučila vsega in še vedno opravila izpite. Ko pa sva še v tej knjigi dobila potrdilo, da sistem deluje, sva vanj začela še bolj zaupati.
Tudi zdaj, ko se ne učiva več za izpite, ampak imava druge obveznosti, še vedno opazujeva kje nama 80/20 princip lahko pomaga. Če tudi vas Paretovo načelo zanima še bolj podrobno vsekakor priporočava to knjigo. Midva sva sicer prebrala celo, vi pa boste morda raje prebrali samo tistih 20%, ki se vam zdijo bistveni.
Lahko pa tudi preberete najin prvi članek o Paretovem načelu.
Navdihi:
The 80/20 Principle: The Secret to Achieving More with Less - Richard Koch
The 4-Hour Workweek: Escape 9-5, Live Anywhere, and Join the New Rich - Timothy Ferriss
Originalno besedilo:
How the 80/20 Principle has helped me
When I was a raw student at Oxford, my tutor told me never to go to lectures. “Books can be read far faster,” he explained. “But never read a book from cover to cover, except for pleasure. When you are working, find out what the book is saying much faster than you would by reading it through. Read the conclusion, then the introduction, then the conclusion again, then dip lightly into any interesting bits.” What he was really saying was that 80 percent of the value of a book can be found in 20 percent or fewer of its pages and absorbed in 20 percent of the time most people would take to read it through. I took to this study method and extended it. At Oxford there is no system of continuous assessment, and the class of degree earned depends entirely on finals, the examinations taken at the end of the course. I discovered from the “form book,” that is by analyzing past examination papers, that at least 80 percent (sometimes 100 percent) of an examination could be well answered with knowledge from 20 percent or fewer of the subjects that the exam was meant to cover. The examiners could therefore be much better impressed by a student who knew an awful lot about relatively little, rather than a fair amount about a great deal. This insight enabled me to study very efficiently. Somehow, without working very hard, I ended up with a congratulatory First Class degree. I used to think this proved that Oxford dons were gullible. I now prefer to think, perhaps improbably, that they were teaching us how the world worked.