Nagradimo se z večjo nagrado za redno opravljanje naših navad
Nagrade so temeljni del navad. Zato je pomembno, da imamo takoj po nekem opravilu nagrado, saj je ključnega pomena za preživetje navade. Midva sva uporabila majhne nagrade. Na primer: majhne suhe makarone, ki sva jih premikala iz enega kozarca v drugega, da sva imela občutek, da napredujeva. Za vsako uro učenja sva en makaron premaknila v drug kozarec. Sčasoma nama je že sam zvok makarona, ki je zadel ob stekleni kozarec, dal občutek, da sva spet nekaj dosegla. Vendar sva skozi čas dobila idejo, da bi za najine navade uporabila še večjo nagrado za določeno število teh makaronov, ki sva jih premaknila v stekleni kozarec.
Na levi strani je število še preostalih makaronov, vsak izmed njih pa predstavlja eno uro učenja. Na desni strani pa je kozarec izletov (ang. Trip jar). Ko sva vse makarone iz leve strani premaknila v desni kozarec, je bil čas za izlet!
Obožujeva izlete. Živiva v mestu in se pogosto počutiva utesnjeno zaradi mestnega vzdušja in pomanjkanja stika z naravo. Ker je bila vedno še kakšna snov, ki sva se jo morala naučiti, sva se redko odločila za ceodnevni izlet, saj sva imela občutek krivde, če sva čas porabljala na čem drugem kot učenju. Hkrati pa sva pogrešala celodnevne izlete in sva se počutila, da nisva živela življenja, ki sva si ga želela. Ta slaba vest je vodila do tega, da na nisva hodila na veliko izletov in sčasoma sva se počutila precej izčrpano. Po branju knjige Atomske navade pa sva spremenila način pristopa k študiju in izletom. Uvedla sva sistem, ki nagrajuje glavno stvar, ki sva morala početi (študirati), s tisto glavno stvarjo, ki sva jo želela početi (obiskovati zanimive lokacije v naravi).
Pogosto se je težko odločiti, kdaj si vzeti odmor od dela. Običajno sva delala stvari po občutku - ko sva se počutila izčrpano ali utrujeno, sva si vzela odmor. To je bilo ponavadi že prepozno, saj sva takrat že doživljala občutek izgorelosti pri učenju. Hkrati pa so se nama vedno pojavljali občutki krivde. Zato sva se nekega dne odločila, da razmisliva o tem, kakšno ravnovesje med učenjem in počitkom se nama zdi primerno. Dogovorila sva se za določeno število ur dela, s katerim bi se nagradila s celodnevno pavzo in izletom. Nato sva v levo stekleno posodo namestila toliko makaronov, kolikor ur sva želela doseči za en izlet. Ko sva vse testenine prenesla in leve posodice v desni steklen kozarec, sva se odpravila na izlet. Nekajkrat sva morala še prilagodili razmerje med urami dela in izleti, a sčasoma sva našla ravnotežje, kjer nisva doživljala občutkov izgrelosti ali občutkov krivde, da greva na izlet. To je naredilo učenje veliko bolj zabavno in zadovoljujoče. Občutek krivde zaradi izletov je izginil, saj sva se vedno počutila, da sva si oddih zaslužila.
Pomembno je opozoriti, da si ni dobro dajati velikih nagrad, ki nagrajujejo ali spodbujajo nasprotno identiteto tiste, ki jo poskušamo zgraditi. Zato imejmo v mislih, da velika nagrada ne sme biti slaba navada, ki se ji poskušamo izogniti, ali slaba navada, ki je v nasprotju z identiteto, ki jo poskušamo zgraditi. Dobra primerjava iz knjige Atomske navade je nekdo, ki se trudi izgubiti težo in se nagradi s sladoledom za vzdrževanje diete. To sta dve nasprotni identiteti in zato se ju je dobro izogibati. Seveda pa bo izbira odvisna od vsakega posameznika, zato si vzemite malo časa in razmislite, kaj bi lahko bila vaša večja nagrada za učenje ali drugo navado, ki jo želite zgraditi.
Za kar najboljšo večjo nagrado predlagava dobro navado, ki si je želite več in ki vas navdušuje. Ta zadnji del je seveda ključnega pomena, da naša izbrana aktivnost deluje kot nagrada.