Kakšna je dobra flash kartica?

Na vsaki kartici mora biti jasno, kaj vprašanje zahteva od nas. To najlažje dosežemo tako, da kartica vsebuje samo en podatek oziroma en odgovor. 

Primer slabega vprašanja bi bil “Opiši EKG”. Odgovori so lahko “Je naprava, ki meri…” Lahko je odgovor “Je meritev srčne aktivnosti…” Ali pa “Je sestavljen iz P vala, QRS kompleksa…”

Problem nastane, ko čez nekaj dni, tednov ali mesecev ponavljamo kartice in ugotovimo, da sploh ne vemo, kakšen odgovor pričakuje vprašanje. Ko ponavljamo takšno kartico in si prikažemo odgovor, vidimo, da bi morali povedati nekaj čisto drugega. Zato moramo kartico ponoviti, kar nas lahko spravi v slabo voljo. To je zlasti opazno takrat, ko bi odgovor sicer vedeli, a nas vprašanje zavede.

Takšno vprašanje moramo bolj usmeriti. Na primer: Ena kartica ima vprašanje “Kateri valovi so prisotni v normalnem EKG zapisu?”, druga “Kateri je prvi val?,”, tretja “Kaj nam pove QRS kompleks…”

Namesto enega širokega vprašanja, si lahko postavimo deset (ali več) bolj usmerjenih. Takšne kartice tudi dosti hitreje ponavljamo. Med najinim učenjem sva ugotovila, da lahko v času, ki je potreben za 10 slabih kartic, bolje ponoviva 100 (dobesedno) kakovostnih kartic. Pri tem ne pride do nepotrebnega odgovarjanja na “napačna vprašanja”, zato je lahko učenje dosti bolj uspešno.

Široka vprašanja moramo razčleniti na podvprašanja. Vprašanja morajo biti zastavljena tako, da je jasno kakšen odgovor pričakujejo. Dostikrat pa se lahko zanesemo tudi na lasten občutek. Če nam neka kartica povzroča preglavice in veliko trenja, jo spremenimo.