Kaj se zgodi, če na življenje gledamo kot na serijo poskusov?

“Kako veš, da ti ni všeč, če ne poskusiš?” - Mama z brokolijem v roki

Ryan Holiday, avtor številnih mednarodno uspešnih knjig, je razmišljal o tem, da bi odprl knjigarno. Napisal je veliko knjig, ogromno bere in knjigarna se zdi kot še en podaljšek njegove strasti. Prijatelje je vprašal za mnenja, ali je to dobra ideja. Vsi so mu rekli "Ne". Knjigarne redko uspejo in so zelo tvegana naložba. Zato so mu vsi svetovali, naj se v to sploh ne spušča. Izjema je bil Tim Ferriss, ki mu je rekel "Kako boš pa drugače vedel, če ti je všeč imeti knjigarno ali ne? Poskusi, in projektu nameni dve leti."

Holidayu je bil nasvet všeč in je res poskusil. Ker bi temu namenil samo dve leti, je vedel kakšna je največja izguba, ki jo lahko pričakuje, če mu ne uspe. Hkrati se je resnično posvetil temu dve leti in ni odnehal ob prvi oviri. Na koncu mu je knjigarna uspela in je še zdaj odprta, čeprav sta dve leti že mimo.

Kaj so prednosti tega pristopa?

I. Lažje začnemo

Stvari pogosto ne začnemo zato, ker se zdijo prevelik podvig. Hočemo shujšati 10 kilogramov. Preteči maraton. Se vpisati na zahtevno fakulteto. To so ogromni projekti in hitro se zgodi, da rečemo "to ni zame". Ker se izziv zdi prevelik, si ne upamo začeti in se za celo življenje odrečemo stvarem v katerih bi morda zelo uživali.

Kaj, če bi nanje gledali kot na manjše, omejene poskuse?

"Dva tedna se bom držal vegetarijanske diete in pogledal, kaj se na koncu zgodi z mojo težo."

"En mesec bom vsak dan pretekla krog okrog travnika in videla, ali mi je tek všeč."

"Za en letnik se bom posvetil študiju arhitekture, potem pa se odločil, a je res zame ali ne."

Večje projekte zmanjšamo na manjše dele in naenkrat se nam zdijo možni. Verjamemo, da bi jih lahko opravili. S tem pa dobimo občutek, kako bi izgledal ta večji projekt in vidimo, če uživamo v procesu. Potem se ne celo življenje sprašujemo in sanjamo o tem, kaj bi bilo, če bi to naredili. Poskusimo in vidimo, če je za nas.

II. Izberemo tveganja in koristi

Če na stvari gledamo kot na poskuse, se pojavi še ena velika prednost. Že na začetku si lahko predstavljamo kaj je najhujši možni scenarij in se odločimo, ali nam je vredno tveganja. Poskuse lahko prilagajamo dokler ni korist mnogo večja od možnih najhujših scenarijev. Poglejmo primer.

Skozi celo življenje se učimo tako, da prebiramo zapiske. Teste večinoma opravimo, včasih z boljšo oceno včasih s slabšo. Snovi pa je vedno več, zato nas skrbi, da mogoče ta način ne bo več deloval v prihodnosti. Potem preberemo članek dveh bivših študentov, ki trdita, da s testiranjem lahko dobimo boljše rezultate. A kaj, če se motita?

Kaj je tu najhujši scenarij?

Če opustimo svoj način učenja in preidemo na testiranje, se lahko zgodi, da vse izpite pišemo negativno in ne opravimo šole. Če deluje, bi res lahko imeli boljše ocene, a ni vredno tveganja.

Poglejmo, kako bi lahko na to situacijo gledali skozi lečo poskusa. Kaj se zgodi, če za samo eno preverjanje opustimo svoje dosedanje metode učenja in se povsem držimo nasvetov o učenju s testiranjem? Najslabši scenarij je, da testa ne opravimo in ga moramo popravljati. In vemo, da s staro metodo prebiranja lahko popravimo test, četudi s slabšo oceno.

Kaj pa je najboljši scenarij? Morda so trditve o testiranju resnične in dobimo mnogo boljše ocene, porabimo pa enako ali manj časa. V tem primeru se tveganje zdi zelo majhno, zato je vredno poskusiti.

III. Rešitev, ko se nam zatakne

Najboljša rešitev, ko se nam pri delu zatakne, je pogosto, da poskusimo veliko novih stvari. Ko nam pride v navado, da smemo poskušati stvari, četudi ne uspejo, je iskanje rešitev lažje. Ta pristop nam je zelo naraven pri manjših ovirah. Ko ne moremo odpreti kozarca s kumaricami najprej poskusimo z eno roko. Potem še z drugo. Kozarec obrnemo in nekajkrat udarimo po dnu. V restavraciji je nekoč to naredil natakar, ko je odpiral gosti sok. Morda deluje tudi na kumaricah. Ko še vedno ne uspe, poskusimo pokrovček dvigniti z nožem. Na koncu poskusimo najti pomoč. Poskusimo veliko majhnih stvari in kozarec je hitro odprt.

Pri večjih projektih pa pogosto ne pomislimo, da bi tako reševali probleme. Če dobimo slabe ocene, ne poskusimo spremeniti našega pristopa. Prej se zgodi, da si v glavi rečemo "nisem dovolj pameten", "preveč sem len", "to ni zame", "zakaj sploh moram to delati, tega ne bom rabil v življenju".

Če resnično razvijemo odnos, da je življenje zaporedje eksperimentov, so nam takšne ovire lažje. Ko dobimo nekaj slabih ocen, pomislimo - "čas, da poskusim nekaj novega". Takrat pa se nam odpre morje možnosti - poskusimo vložiti več časa, poskusimo za pomoč prositi sošolca, poiščemo inštruktorja, zamenjamo način učenja, poskusimo z novim gradivom in še bi lahko naštevali.

Zelo redko je krivo to, da nismo dovolj sposobni. Verjetno samo še nismo našli pravega načina. In dokler ne poskusimo vseh možnosti, se zdi zelo narobe, da bi krivili svoje prirojene sposobnosti.

Kaj gre lahko narobe?

I. Če poskusimo narediti vse, pogosto ne naredimo nič

Ko ponotranjimo poskuse kot način življenja dobimo občutek, da smo odkrili nekaj čarobnega. Naenkrat vidimo, da lahko poskusimo vse stvari, ki smo jih želeli početi v življenju. V navdušenju lahko začnemo z mnogimi poskusi naenkrat.  Takrat se pojavi nevarnost - preveč je novih stvari in nam zmanjka volje ali energije.

S številnimi poskusi si ustvarimo preveliko oviro za začetek. Če želimo dopoldne začeti z novo obliko učenja, telovadbe in dieto, se nam bo cel dan zdej preveč zahteven in bomo raje brskali po telefonu. Ponesreči uničimo eno izmed ključnih prednosti. Zato je pomembno, da začnemo počasi in se omejimo na majhno število poskusov naenkrat. Najbolje je delati samo en poskus naenkrat, še zlasti, če je zahteven. Morda nam uspejo tudi maksimalno trije manjši poskusi naenkrat. Vendar je tu tveganje, da nam spodleti, že veliko. En poskus naenkrat.

Kako torej naredimo poskus?

• En poskus naenkrat, zapišite ga na papir
• Kaj je problem, ki ga želimo rešiti?
• Kakšno rešitev bomo poskusili?
• Kaj je najboljši scenarij, kaj je najslabši?
• Kdaj se začne, kdaj se konča?

Včasih so ovire v življenju tako velike, da se počutimo nemočni. In zaradi tega občutka se lahko zgodi, da se vdamo v usodo in pustimo, da nas tok življenja sam nosi. Ko na življenje gledamo kot na serijo poskusov pa se nekaj spremeni. Z majhnimi poskusi hitro vidimo, kje lahko najdemo pot naprej. Upamo testirati več majhnih stvari in ko nam nekaj uspe, to uporabimo kot izhodišče za nadaljnje poskuse. Naredimo poskus, obdržimo najboljše dele in od tam naprej Ne rabimo biti na avtopilotu skozi življenje ampak si ga aktivno oblikujemo.

Nekateri ljudje imajo na koncu zelo radi brokoli, drugi pa ga res ne marajo. Prvi lahko uživajo v novi hrani, drugi pa resnično vedo, da jim ni všeč, ker so ga vsaj poskusili.