Ali verjameš, da zmoreš?

“Če verjameš, da zmoreš ali pa da ne zmoreš - prav imaš.” - Henry Ford

V knjigi Mindset avtorica Carol Dweck loči ljudi v dve skupini - prva so ljudje s fiksno mentaliteto, druga pa ljudje z mentaliteto rasti. Kdor verjame v rast, verjame, da se inteligenca, sposobnosti in talenti lahko izboljšajo z vlaganjem truda in dela. Kdor pa ima fiksno mentaliteto, verjame, da so inteligenca, sposobnosti in talenti nekaj s čimer smo rojeni, nekaj kar nam je dano. Problem nastane, ker slej ko prej naletimo na oviro, ki je ne moremo zlahka premagati. Kaj potem?

Če imamo mentaliteto rasti, to ni težava. Verjamemo, da se lahko stvari naučimo. Da s trudom izboljšamo svoje sposobnosti in sčasoma premagamo oviro. Če pa verjamemo, da so sposobnosti fiksne, potem se bomo ovire izogibali. Ker, če je ne moremo premagati, to pomeni, da nismo dovolj sposobni. Pomeni, da bi drugi videli, da ne zmoremo stvari. Takšna ovira ogrozi našo identiteto in status, zato se je izogibamo. Fraze, ki jih pogosto slišimo, ki kažejo na fiksno mentaliteto so lahko: "ne, jaz pa ne morem na ta faks, to je za brihtne", "meni ne leži matematika", "jaz nisem bil nikoli preveč športni tip". Dostikrat pa teh stvari ne rečemo na glas, vendar jih pri sebi verjamemo. Zato si sami zapiramo vrata v življenju. Odnehamo, preden bi sploh poskusili.

Tu leži glavna tragedija fiksne mentalitete. Ko v življenju naletimo na dovolj veliko oviro, odnehamo. Če pri sebi prepoznamo lastnosti te mentalitete, je to odličen začetek, da razmišljanje preusmerimo v mentaliteto rasti. Ampak kako? Prvi korak je prepoznati, da imamo problem. Če imamo takšen odnos že celo življenje, potem tega ne moremo spremeniti čez noč. Potrebnih je veliko majhnih korakov.

Najprej zmagaj lahke bitke. To je vodilno načelo za vojskovanje, ki ga zapiše Sun Tzu v  knjigi Umetnost vojne. To načelo lahko prenesemo na lastno življenje. Najti moramo izzive, ki so še vedno enostavni za nas, vendar nas vseeno premikajo k našemu cilju rasti. Če ne verjamemo, da zmoremo preteči pet kilometrov, začnemo s tem, da si vsak dan obujemo tekaške čevlje in zapustimo hišo. Ko nam to postane enostavno, se odpravimo na sprehod po poti, ki jo želimo nekoč preteči. Sprva lahko prehodimo nekaj sto metrov, potem pa razdaljo začnemo dvigovati. Ko se navadimo na ta sprehod in na to, da smo redno zunaj, začnemo del poti teči. Sprva majhen del, potem vedno več. Ko nam je to enostavno pa postopoma dvigujemo težavnost. V nekaj mesecih gremo tako lahko od prepričanja, da ne moremo preteči nekaj kilometrov in sedenja na kavču, do tega da dosežemo nač cilj. S tem pa si dokažemo, da smo sposobni rasti. Ta samozavest pa se lahko prenese na druga področja življenja. Če sem zmogel to, kaj vse še zmorem?

Telovadba je morda primer, kjer ljudje najlažje verjamemo, da se spremembe lahko zgodijo. Vidimo športnike, ki trenirajo in postajajo vedno boljši. Poznamo prijatelje in sorodnike, ki se niso ukvarjali s športom, sedaj pa redno tečejo ali kolesarijo. Bolj redko pa verjamemo, da lahko izboljšamo svojo inteligenco, svojo "pamet". Vendar tu veljajo povsem enaka pravila. Z rednim treningom, s poskušanjem novih stvari se lahko naučimo marsikaj.

Seveda je to zelo enostavno natipkati, to storiti pa nekaj drugega. Vendar z majhnimi koraki, lahko dosežemo velike spremembe. Kdor izbere začetek poti, izbere kraj kamor ta pot vodi.